Me zanima, če so Američani prevzeli način pozdravljanja od Angležev ali je bilo obratno. V vsakem primeru je nekaj žalostnega na njem.
»Dobro sem, pa ti?«
V bistvu Irci niti ne vprašajo kako si, ker bi jih to dejansko zanimalo. Vprašanje kako si uporabljajo namesto živjo ali karkoli pač.
Nekdo mi je celo razložil, kako moteče se mu zdi, če mu nekdo odgovori na vprašanje. "Kako ljudje ne razumejo, da na "how are you" ni potrebno ničesar odgovoriti. In potem še mislijo, da se želim z njimi pogovarjati"
Kakorkoli, namenila sem se napisati nekaj malega o izletu, na katerega smo se odpravili prejšnji konec tedna. Razni izleti so strašno zanimiva stvar, ko si enkrat od doma, ker zakaj si ne bi ogledal tisto nekaj, kar dežela v kateri gostuješ ponuja in predvsem, zakaj ne bi takoj zapravil vsega denarja, ki ti ga nudi dežela, katero si tako ravnodušno zapustil.
Pretiravam. In bom tudi v nadaljevanju.
Cena omenjenega izleta niti ni bila tako astronomsko visoka, če jo ubogo revo primerjamo z njenimi kolegicami v trgovini. Skratka, to je bilo vredno omembe.
Torej, izlet.
Odšli smo z dvema avtomobiloma, nenavadno pri tem je, da nismo imeli levih voznikov, ampak o tem nekoliko pozneje.
Če povem po pravici, ne vem natančno, kje vse smo se vozili oz. kaj vse smo si ogledali.
Med nenavadnimi ovcami smo se povzpeli na hrib ter tam ob plazenju v grobnice nabirali modrice, obiskali smo grob Yaetsa (to pravim zato, da ti lahko težim, da si preberi njegove pisarije, če si jih slučajno še nisi, ker se dečko ne zdi tako lev), namakali smo noge v (pre)mrzlem oceanu, uživali ob klifih ... na neki točki sem ti celo pomahala, saj je nekdo iz družbe vedel, kaj je v kateri smeri.
In tako dalje, in tako dalje ...
Nazaj k vožnji, navkljub pričakovanjem ta ni bila ravno zgled razburljivosti, kar pa ne bi bilo mogoče trditi za hostel, v katerem smo pristali v poznih večernih urah. Genialcem se nam je (z GPS-om) uspelo zgubiti v radiju 500m okoli hostla, ki je bil mimogrede najbolj osvetljena stvar sredi ničesar. Nekako tako, kot če bi v centru Ljubljane iskal grad.
Kakorkoli, sam hostel na zunaj ni deloval ni posebnega, kot vsak hostel na robu konca sveta, da si lažje predstavljaš.
In če še malenkost dramatiziram:
"Skozi škripajoča vrata smo vstopili v temačen prostor, katerega vonj bi bili pričakovali od vstopu v delavni prostor serijskega morilca. V soju komaj delujočih luči smo se podali v neznano. Neznano je bil v bistvu bar, no, morda je bil pred kakšnim desetletjem. Če povem po pravici, težko najdem besede, ki bi opisale The Bar. Police na stenah so polnile zaprašene steklenice raznih alkoholnih pijač, kozarci, precejšnje število nedefiniranih predmetov, slike sončevih mrkov, knjige s študijami človeških anomalij, ki so mimogrede vsebovale posvetila in podobno.
In prah, predvsem prah je bil povsod.
The Bar je premogel celo mizo za biljard in ročni nogomet. Igralci na slednjem so izgledali nekako tako, kot si sama predstavljam igralce v dvoboju med Černobilom in Fukošimo na štadionu za Bežigradom, torej nič kaj obetavno."
Tako je izgledal bar, ko si bil v njem trezen, kako privlačen pa je pa je bil po steklenici cenenega francoskega vina, pa mislim, da mi ni potrebno posebej pisati.
Ampak narava, narava je bila lepa.
»Dobro sem, pa ti?«
V bistvu Irci niti ne vprašajo kako si, ker bi jih to dejansko zanimalo. Vprašanje kako si uporabljajo namesto živjo ali karkoli pač.
Nekdo mi je celo razložil, kako moteče se mu zdi, če mu nekdo odgovori na vprašanje. "Kako ljudje ne razumejo, da na "how are you" ni potrebno ničesar odgovoriti. In potem še mislijo, da se želim z njimi pogovarjati"
Kakorkoli, namenila sem se napisati nekaj malega o izletu, na katerega smo se odpravili prejšnji konec tedna. Razni izleti so strašno zanimiva stvar, ko si enkrat od doma, ker zakaj si ne bi ogledal tisto nekaj, kar dežela v kateri gostuješ ponuja in predvsem, zakaj ne bi takoj zapravil vsega denarja, ki ti ga nudi dežela, katero si tako ravnodušno zapustil.
Pretiravam. In bom tudi v nadaljevanju.
Cena omenjenega izleta niti ni bila tako astronomsko visoka, če jo ubogo revo primerjamo z njenimi kolegicami v trgovini. Skratka, to je bilo vredno omembe.
Torej, izlet.
Odšli smo z dvema avtomobiloma, nenavadno pri tem je, da nismo imeli levih voznikov, ampak o tem nekoliko pozneje.
Če povem po pravici, ne vem natančno, kje vse smo se vozili oz. kaj vse smo si ogledali.
Med nenavadnimi ovcami smo se povzpeli na hrib ter tam ob plazenju v grobnice nabirali modrice, obiskali smo grob Yaetsa (to pravim zato, da ti lahko težim, da si preberi njegove pisarije, če si jih slučajno še nisi, ker se dečko ne zdi tako lev), namakali smo noge v (pre)mrzlem oceanu, uživali ob klifih ... na neki točki sem ti celo pomahala, saj je nekdo iz družbe vedel, kaj je v kateri smeri.
In tako dalje, in tako dalje ...
Nazaj k vožnji, navkljub pričakovanjem ta ni bila ravno zgled razburljivosti, kar pa ne bi bilo mogoče trditi za hostel, v katerem smo pristali v poznih večernih urah. Genialcem se nam je (z GPS-om) uspelo zgubiti v radiju 500m okoli hostla, ki je bil mimogrede najbolj osvetljena stvar sredi ničesar. Nekako tako, kot če bi v centru Ljubljane iskal grad.
Kakorkoli, sam hostel na zunaj ni deloval ni posebnega, kot vsak hostel na robu konca sveta, da si lažje predstavljaš.
In če še malenkost dramatiziram:
"Skozi škripajoča vrata smo vstopili v temačen prostor, katerega vonj bi bili pričakovali od vstopu v delavni prostor serijskega morilca. V soju komaj delujočih luči smo se podali v neznano. Neznano je bil v bistvu bar, no, morda je bil pred kakšnim desetletjem. Če povem po pravici, težko najdem besede, ki bi opisale The Bar. Police na stenah so polnile zaprašene steklenice raznih alkoholnih pijač, kozarci, precejšnje število nedefiniranih predmetov, slike sončevih mrkov, knjige s študijami človeških anomalij, ki so mimogrede vsebovale posvetila in podobno.
In prah, predvsem prah je bil povsod.
The Bar je premogel celo mizo za biljard in ročni nogomet. Igralci na slednjem so izgledali nekako tako, kot si sama predstavljam igralce v dvoboju med Černobilom in Fukošimo na štadionu za Bežigradom, torej nič kaj obetavno."
Tako je izgledal bar, ko si bil v njem trezen, kako privlačen pa je pa je bil po steklenici cenenega francoskega vina, pa mislim, da mi ni potrebno posebej pisati.
Slán go fóill.
