Co. Sligo and Co.

Me zanima, če so Američani prevzeli način pozdravljanja od Angležev ali je bilo obratno. V vsakem primeru je nekaj žalostnega na njem.

»Dobro sem, pa ti?«

V bistvu Irci niti ne vprašajo kako si, ker bi jih to dejansko zanimalo. Vprašanje kako si uporabljajo namesto živjo ali karkoli pač.
Nekdo mi je celo razložil, kako moteče se mu zdi, če mu nekdo odgovori na vprašanje. "Kako ljudje ne razumejo, da na "how are you" ni potrebno ničesar odgovoriti. In potem še mislijo, da se želim z njimi pogovarjati"


Kakorkoli, namenila sem se napisati nekaj malega o izletu, na katerega smo se odpravili prejšnji konec tedna. Razni izleti so strašno zanimiva stvar, ko si enkrat od doma, ker zakaj si ne bi ogledal tisto nekaj, kar dežela v kateri gostuješ ponuja in predvsem, zakaj ne bi takoj zapravil vsega denarja, ki ti ga nudi dežela, katero si tako ravnodušno zapustil.
Pretiravam. In bom tudi v nadaljevanju.

Cena omenjenega izleta niti ni bila tako astronomsko visoka, če jo ubogo revo primerjamo z njenimi kolegicami v trgovini. Skratka, to je bilo vredno omembe.

Torej, izlet.
Odšli smo z dvema avtomobiloma, nenavadno pri tem je, da nismo imeli levih voznikov, ampak o tem nekoliko pozneje.

Če povem po pravici, ne vem natančno, kje vse smo se vozili oz. kaj vse smo si ogledali.
Med nenavadnimi ovcami smo se povzpeli na hrib ter tam ob plazenju v grobnice nabirali modrice, obiskali smo grob Yaetsa (to pravim zato, da ti lahko težim, da si preberi njegove pisarije, če si jih slučajno še nisi, ker se dečko ne zdi tako lev), namakali smo noge v (pre)mrzlem oceanu, uživali ob klifih ... na neki točki sem ti celo pomahala, saj je nekdo iz družbe vedel, kaj je v kateri smeri.
In tako dalje, in tako dalje ...

Nazaj k vožnji, navkljub pričakovanjem ta ni bila ravno zgled razburljivosti, kar pa ne bi bilo mogoče trditi za hostel, v katerem smo pristali v poznih večernih urah. Genialcem se nam je (z GPS-om) uspelo zgubiti v radiju 500m okoli hostla, ki je bil mimogrede najbolj osvetljena stvar sredi ničesar. Nekako tako, kot če bi v centru Ljubljane iskal grad.
Kakorkoli, sam hostel na zunaj ni deloval ni posebnega, kot vsak hostel na robu konca sveta, da si lažje predstavljaš.

In če še malenkost dramatiziram:
"Skozi škripajoča vrata smo vstopili v temačen prostor, katerega vonj bi bili pričakovali od vstopu v delavni prostor serijskega morilca. V soju komaj delujočih luči smo se podali v neznano. Neznano je bil v bistvu bar, no, morda je bil pred kakšnim desetletjem. Če povem po pravici, težko najdem besede, ki bi opisale The Bar. Police na stenah so polnile zaprašene steklenice raznih alkoholnih pijač, kozarci, precejšnje število nedefiniranih predmetov, slike sončevih mrkov, knjige s študijami človeških anomalij, ki so mimogrede vsebovale posvetila in podobno.
In prah, predvsem prah je bil povsod. 

The Bar je premogel celo mizo za biljard in ročni nogomet. Igralci na slednjem so izgledali nekako tako, kot si sama predstavljam igralce v dvoboju med Černobilom in Fukošimo na štadionu za Bežigradom, torej nič kaj obetavno."


Tako je izgledal bar, ko si bil v njem trezen, kako privlačen pa je pa je bil po steklenici cenenega francoskega vina, pa mislim, da mi ni potrebno posebej pisati.

Ampak narava, narava je bila lepa.

Slán go fóill.

Ameriški mini pogovor

Predstavljaj si, Petra, draga, če moreš, sledeči pogovor:
"Živijo,"
"Živijo,"
"Kako si?"
"Dobro. Ti?"
"Dobro."
In to je celotna vsebina pogovora med dvema Američanoma, ki sta "kolega", prijatelja na Facebooku, se srečata domala vsak dan, ampak se v resnici nikoli ne sporazumevata. Na tej strani Atlatnika se zdi, da ljudje res stremijo k čimbolj osupljivemu številu FB prijateljev, s katerimi se jim nikdar ne bo treba srečati na kavi (ne da bi to sploh hoteli. Dogovoriti se za kavo z Amerikancem, je bolj ali manj misija nemogoče), nikomur pa ni do globokih razmerji.
Pauline, denimo, je francoska študentka na izmenjavi. In ko sem jo oni dan vprašal "Kako si?" je temu sledil tri ure dolg pogovor z vinom in cigaretami, ki bi se skorajda končal z disertacijo o pomenu življenja, vesolja in sploh vsega (42?), ampak imajo noči žal premalo ur. Za nas, ljudi s Stare celine, je "Kako si?" vprašanje, ki nosi nekaj teže. Ni le neka puhla fraza, za katero nihče ne opazi, če nanjo sploh ne odgovoriš.
In ta plat ameriške psihe se preliva tudi drugam. Zanje se zdi, da kot narod kolektivno trpijo za ADDjem. Njihova pozornost je krhka, svet absolutno morajo filtrirati skozi pop kulturo in načeloma jm je bolj do kvantitete, kot kvalitete.
Primer tega bi bila kava. Ena mojih najljubših hobijev. Za nas je načeloma dovolj skodelica dobre močne kave, ki te zbudi ter zjutraj požene na stranišče. Američanom ni do krepke, okusne, dišeče, aromatične kave, ki spodbuja sivocelično presnovo ter premike v črevesju. Njim je do šibke grezične vode v ogromnih količinah. Govora je o liter, liter in pol, velikih skodelicah, s katerimi cele dneve vase zlivajo to razredčeno blato.
Še en primer so njihovi učni načrti.
Filozofsko gledano nimam prav nič proti branju. V bistvu ga podpiram. AMPAK, ne če gre za snov na fakulteti, kjer se v enem tednu, ali pa še huje, v eni uri, predela 300 strani dolg roman modernistične narave, v naslednji uri pa se že presedla na naslednjo zadevo. Tako jim je bolj ali manj vseeno za analitični pristop do čtiva, ampak je dovolj, da znajo približno obnoviti zgodbo.
Za konec pa še nekaj kvalitete (čeprav so v svojih sedmih letih bili tudi kvantitavno precej pridni)

Torej, Petra, kako si?
P.S. Moja vladavina kot šampion v Beer Pongu se nadaljuje. 

Štikle, miniči in tisto nekaj vmes

Freshers week.
Torek, 18.00


Kot se spodobi za oblikovalce, smo z nesmiselnim predavanjem končali prej, kot bi morali. Tako smo se nič hudega sluteči odpravili v t.i. Student Union bar (v nadaljevanju SU) na kolidžu. Na pivo in da vidimo, če se slučajno kaj dogaja.
In se je, kakopak.
Množica ljudi pred barom, varnostniki na vhodu, da o gneči znotraj bara niti ne izgubljam besed.

Že v prvem poskusu druženja z ljudmi, smo naleteli na malenkost opitega Irca. Fizika ali matematika, karkoli je že bil, čigar narečje je bilo razumljivo prav toliko, kot njegov smisel za humor. Razlog zakaj to omenjam se skriva v tem, da nam je zaupal, katero je najcenejše pivo v baru.
Avstralsko sranje, 3€. 
Moje novo najljubše pivo.

Ni trajalo dolgo, ko se je prava zabava začela.
19:00: prihod prve deklice v štiklih in miniču.

Sama nisem najbolj zmrznjene narave, vendar za boga ne razumem, kako jih ne zebe. Irci na sploh so na pol goli ali oblečeni kot medvedi. Ob sedmih zjutraj, ko sem sama v puloverju in jakni, vidiš oboje, zvečer pa je vse skupaj samo še manj razumljivo, da ne rečem slabše.

Nazaj k zabavi.
Do osme ure, ko naj bi se vse skupaj uradno začelo, se je nabrala množica ljudi. Večino izmed njih so predstavljale t.i. jake pićke. Človek bi si mislil, da imajo kakšen minič dresscode ali morda pravilno, obilnejše kot so kračice, krajša so krilca. 
Pretiravam, pa vseeno. Sodeč po ljudeh, zabavo lahko primerjali s slabim večerom v KMŠju, seveda, če predpostavimo, da dober večer obstaja.

Nočem, da bi mislili, da je s tovrstnim stilom oblačenja karkoli narobe, načeloma mi je povsem vseeno, kaj ljudje navlečejo nase, dokler so vsaj približno oblečeni dogodku primerno.

Kakorkoli, poleg ljudi je na zabavah pomembna tudi glasba, kako ne bi bila. Sam SU v grobem sestavljata dva prostora, prvi je s številnimi mizami in šankom podoben baru, drugi pa je party prostor, z odrom ipd.

V prvem prostoru konstantno ponavljajo ene in iste pesmi Flo Ride in somišljenikov, v drugem pa so poskrbeli za živo glasbo. Moral je biti neke vrste rap/hip-hop večer. Vredno brezplačnega ogleda, brez dvoma. Z veseljem bi delila posnetek nastopa katerega od izvajalcev, ki so nastopili, pa pri najboljši volji ne vem njihovih imen, zato bom delila videospot glavne zvezde freshers weeka, pa si mislite svoje.











Metafizične implikacije oksidentalnega razvrata

St. Mary's College of Maryland 
Department of English 

Metaphysical implications of occidental debauchery 
A sociological study of the "American party"

Author: Aleš Oblak
Mentor(s): Andes, Papa John, Captain M. Houston and Dr. No-Shirt-No-Worries  


Ob tej priložnosti se bom odrekel mojemu običajnemu zavračanju akademskosti ter se poslužil misli največje filozofinje našega časa, Miley Cyrus, ter enega njenih osrednjih traktatov o sodobni ameriški družbi, Party in the USA.
Ko tujega študenta v Združenih državah Amerike vprašajo: "Hočeš priti na ameriško zabavo," in je odgovor prej omenjenega šudenta, "Da" ta isti študent bržkone ne pričakuje, da v tem primeru pridevnik "ameriški" ne pomeni zabave ameriškega tipa. Ne! To pomeni, da gre za zabavo, katere osrednja tema je 'murica.
Tako sem nič hudega sluteč prišel na zabavo, kjer so bili ljudje oblečeni v majice z orli, na glavah so nosili zvezdnate in črtaste rute, kot superjunaki so okrog vratu nosili ameriške zastave, z ipodov pa so rohneli klasiki, kakršni so Cravitzova "American Woman" in Cyrusina "Party in the USA." Seveda ni bilo slišati Rammsteinov ter njihovega pogleda na zahod, bržkone zato, ker moji gostitelji ne bi cenili parodije na njihovo državo, kjer letalonosilka pomeni 1000 megaton svobode, ne pa popolnega uničenja otoškega naroda.
Torej. Zabava.
Vrzimo pogled na seznam klišejev, ki jih poznamo iz filmske serije Ameriška pita:
- Rdeči plastični kozarčki: CHECK
- Ceneno ameriško pivo: CHECK
- Ceneno ameriško lokalno pivo: CHECK
- Frizbiji: CHECK
- Kavči, ki bi žareli kot božična jelka, če bi jih pogledali pod ultravijolično lučjo: CHECK
- Zmedeni tujci: CHECK
Vprašanje pa seveda ni, kolikšen kliše so njihove žurke, ampak če so zabavne. In odgovor na to je: "Jebemti, da ja."
Počasi se začenjam zavedati, da se Slovenci sploh ne znamo zabavati, sploh pa ne v fakultetnem okolju, saj naši žuri ameriškim ne sežejo niti do kolen. Morda zato, ker so Američani bolj odprtih glav, ker je njihov alkohol cenejši ali pa zato, ker jim je preprosto bolj do zabave, kakor do jamranja o VSEM.
Ameriške fakultetne zabave spominjajo na zadnje dni rimskega imperija. Na tiste dni polne vina, orgij in gladiatorskih iger, kjer so se modri ljudje v togah predajali pijači, da bi pozabili na težo filozofije, ki jim je pritiskala na hrbet. Morda so zabavne, morda so najboljše jebene žurke, na katere je mogoče iti, ampak na koncu koncev ... Zakaj ne bi bile, ko pa bodo zaradi šolnin v dolgovih do konca življenja. Vsaj malo bodo živeli, pred tisto pisarniško službo.

P.S.: Od prejšnjega petka dalje je na SMCMu vladajoči prvak v beerpongu Slovenec. 

Uilechumhachtach

Če citiram eno večjih neumnosti, ki jih premore youtube, bi se moje občutke po štirih dneh Irske dalo opisati kot: »Kot mojstrsko namešan koktejl vsega svetovnega mesnega doručka.«

Navkljub pričakovanjem, se mi na poti na Irsko, ni uspelo izgubiti na nobenem od letališč … za razliko od taksista, ki nas je peljal od Dublina do kraja kjer trenutno bivamo (ki je, pazi, oddaljen 15km). Kaj za boga je GPS? Ali morda rdeča luč? Zelena? Prehod za pešce?

Če je kdo ob kakršnikoli priložnosti pomislil, da utegnejo oz. utegnemo biti Balkanci drekasti vozniki, gotovo še ni bil na Irskem.
 
Na tem mestu si vseeno lahko vzamem trenutek za vse tiste, ki živijo v prepričanju, da je v vsaki stvari nekaj dobrega, imeli smo skorajda brezplačen ogled mesta.
Skorajda.

In vožnja po levi strani. Morda ni šok za vsakogar, ki tega ni vajen, ampak moram priznati, da ni naredila nikakršne usluge moji orientaciji predvsem pa je poglobila mojo jutranjo zmedenost (veš tisto, ko zjutraj čakaš na postaji, za katero si sprva mislil, da je napačna, ker je na napačni strani ceste, opazuješ avtomobile, ki se vozijo mimo, seveda po napačni strani ceste, in v njih sploh ni voznika ali pa jih vozijo majhni otroci v šolskih uniformah).

Ko sem ravno omenila Balkance … Če ne upoštevamo pokrajine, bi se dalo Irsko opisati tudi kot neko zmedeno mešanico med Bosno in Združenimi državami. Človek mestoma dobi idejo, da se na vso moč trudijo oponašati amerikance in njihove, kot si napisal, »velike stvari«, predvsem nakupovalne centre, stalno govorijo o svojih društvih in klubih, še hiše so povsod enake (čeprav je to precej angleška fora). 
Po drugi strani se zdi, da so globoko v sebi preprosto Bosanci, Balkanci v vsej njihovi imenitnosti. Tako nekako.

Tudi sam kampus je ena tistih »velikih stvari«. Kar težko si je predstavljati cca. 10.000 študentov na kupu. Ampak o tem več naslednjič.

Morda bi dodala samo še fotografijo skulpture, ki stoji pred knjižnico v kampusu. Ne najdem boljše razlage od te, da prikazuje kako »open minded« so Irci. No, ali pa je to samo še ena od stvari, ki jih preprosto ne razumem.



Slán go fóill.

Super centri in delikatesni sendviči


Moja najdražja Petra,
Zadnjič se mi je pripetilo, da sem nujno potreboval telefon. Ne sprašuj me zakaj, ker se zna zgoditi, da bo v dogledni prihodnosti to postala krvava zgodba o maščevanju, kakršna je Ubila bom Billa, v kateri bom ulovil tipa, ki mi je tebi nič meni nič lagal, ko mi je prodal predplačniško SIM kartico. Verjemi mi, da bom z njim počel raznorazne nasilne reči. Kot bi rekel Tarantino: „I will go medieval on his ass.“
Ampak to ni pomembno.
Potreboval sem telefon. To je važno. In tako sem skupaj z nekaj nove družbe, res kul ljudmi, ki so mi ponudili pomoč med to travmatično izkušnjo, odpravil v Walmart. „Kakšno travmatično izkušnjo?“ se sprašuješ, nežna bralka. Obisk supermarketa, seveda. Oziroma super centra. Kakor bi ga imenovali „oni.“
Vsi vemo, kako Američani radi počenjo stvari. VELIKO.
Vojne končujejo z veliki eksplozijami.
Gradijo velike nebotičnike.
Filmom dajejo večmilijonske proračune.
Jedo delikatesne sendviče … Čutim, da si moram vzeti trenutek, da pojasnem tegale. Pred kratkim sem odkril … stvar, ki se imenuje delikatesni sendvič. Torej za Slovenca je sendvič nekaj takega: kos kruha, neka vrsta mesa, neka vrsta sira, neka zelenjava, še en kos kruha. Za resnično dekadentne izmed nas je tu še majoneza, ampak v osnovi je to to. Delikatesni sendvič ni to. Delikatesni sendvič je gastronomska pošastnost, narejena iz dveh majcenih kosov kruha in kubične tone mesa na sredini. In tu ne gre za toliko mesa, kot v kebabu. Govorim o dobesedno petih kubičnih centimetrih salame in mesa zabasanih tja noter. Zadeva je motena.
Ampak zahajam. Nazaj k moji poanti.
Ko sem vstopil v „super center,“ je bila prva stvari, ki jo je oplazil moj pogled balustrada ameriških zastav. Zvezde in črte do koder seže pogled … in dlje. Onkraj tega pa so se širile police in police stvari. Samo stvari. Reči.
In vsega je res preveč. Videli smo skittlese za sladico. SKITTLES ZA SLADICO. Naslednja stvar, ki se jo bodo spomnili so Skittlesi za glavno jed. Zaviti v slanino. In sir.
Torej. Da pospešeno pripeljem to blebetanje o potrošništvu do prepotrebnega zaključka: bilo je grozno; groteskno slaba izkušnja v morju dobrih.
O, pa še to. Poskusil sem reč imenovano Twinkie. Bilo je slabo. Moji občutljivi evropski okusi so bili užaljeni.
Upam, da uživaš v najini domovini.
Tvoj,
Aleš