Predstavljaj si, Petra, draga, če moreš, sledeči pogovor:
"Živijo,"
"Živijo,"
"Kako si?"
"Dobro. Ti?"
"Dobro."
In to je celotna vsebina pogovora med dvema Američanoma, ki sta "kolega", prijatelja na Facebooku, se srečata domala vsak dan, ampak se v resnici nikoli ne sporazumevata. Na tej strani Atlatnika se zdi, da ljudje res stremijo k čimbolj osupljivemu številu FB prijateljev, s katerimi se jim nikdar ne bo treba srečati na kavi (ne da bi to sploh hoteli. Dogovoriti se za kavo z Amerikancem, je bolj ali manj misija nemogoče), nikomur pa ni do globokih razmerji.
Pauline, denimo, je francoska študentka na izmenjavi. In ko sem jo oni dan vprašal "Kako si?" je temu sledil tri ure dolg pogovor z vinom in cigaretami, ki bi se skorajda končal z disertacijo o pomenu življenja, vesolja in sploh vsega (42?), ampak imajo noči žal premalo ur. Za nas, ljudi s Stare celine, je "Kako si?" vprašanje, ki nosi nekaj teže. Ni le neka puhla fraza, za katero nihče ne opazi, če nanjo sploh ne odgovoriš.
In ta plat ameriške psihe se preliva tudi drugam. Zanje se zdi, da kot narod kolektivno trpijo za ADDjem. Njihova pozornost je krhka, svet absolutno morajo filtrirati skozi pop kulturo in načeloma jm je bolj do kvantitete, kot kvalitete.
Primer tega bi bila kava. Ena mojih najljubših hobijev. Za nas je načeloma dovolj skodelica dobre močne kave, ki te zbudi ter zjutraj požene na stranišče. Američanom ni do krepke, okusne, dišeče, aromatične kave, ki spodbuja sivocelično presnovo ter premike v črevesju. Njim je do šibke grezične vode v ogromnih količinah. Govora je o liter, liter in pol, velikih skodelicah, s katerimi cele dneve vase zlivajo to razredčeno blato.
Še en primer so njihovi učni načrti.
Filozofsko gledano nimam prav nič proti branju. V bistvu ga podpiram. AMPAK, ne če gre za snov na fakulteti, kjer se v enem tednu, ali pa še huje, v eni uri, predela 300 strani dolg roman modernistične narave, v naslednji uri pa se že presedla na naslednjo zadevo. Tako jim je bolj ali manj vseeno za analitični pristop do čtiva, ampak je dovolj, da znajo približno obnoviti zgodbo.
Za konec pa še nekaj kvalitete (čeprav so v svojih sedmih letih bili tudi kvantitavno precej pridni)
Torej, Petra, kako si?
P.S. Moja vladavina kot šampion v Beer Pongu se nadaljuje.
"Živijo,"
"Živijo,"
"Kako si?"
"Dobro. Ti?"
"Dobro."
In to je celotna vsebina pogovora med dvema Američanoma, ki sta "kolega", prijatelja na Facebooku, se srečata domala vsak dan, ampak se v resnici nikoli ne sporazumevata. Na tej strani Atlatnika se zdi, da ljudje res stremijo k čimbolj osupljivemu številu FB prijateljev, s katerimi se jim nikdar ne bo treba srečati na kavi (ne da bi to sploh hoteli. Dogovoriti se za kavo z Amerikancem, je bolj ali manj misija nemogoče), nikomur pa ni do globokih razmerji.
Pauline, denimo, je francoska študentka na izmenjavi. In ko sem jo oni dan vprašal "Kako si?" je temu sledil tri ure dolg pogovor z vinom in cigaretami, ki bi se skorajda končal z disertacijo o pomenu življenja, vesolja in sploh vsega (42?), ampak imajo noči žal premalo ur. Za nas, ljudi s Stare celine, je "Kako si?" vprašanje, ki nosi nekaj teže. Ni le neka puhla fraza, za katero nihče ne opazi, če nanjo sploh ne odgovoriš.
In ta plat ameriške psihe se preliva tudi drugam. Zanje se zdi, da kot narod kolektivno trpijo za ADDjem. Njihova pozornost je krhka, svet absolutno morajo filtrirati skozi pop kulturo in načeloma jm je bolj do kvantitete, kot kvalitete.
Primer tega bi bila kava. Ena mojih najljubših hobijev. Za nas je načeloma dovolj skodelica dobre močne kave, ki te zbudi ter zjutraj požene na stranišče. Američanom ni do krepke, okusne, dišeče, aromatične kave, ki spodbuja sivocelično presnovo ter premike v črevesju. Njim je do šibke grezične vode v ogromnih količinah. Govora je o liter, liter in pol, velikih skodelicah, s katerimi cele dneve vase zlivajo to razredčeno blato.
Še en primer so njihovi učni načrti.
Filozofsko gledano nimam prav nič proti branju. V bistvu ga podpiram. AMPAK, ne če gre za snov na fakulteti, kjer se v enem tednu, ali pa še huje, v eni uri, predela 300 strani dolg roman modernistične narave, v naslednji uri pa se že presedla na naslednjo zadevo. Tako jim je bolj ali manj vseeno za analitični pristop do čtiva, ampak je dovolj, da znajo približno obnoviti zgodbo.
Za konec pa še nekaj kvalitete (čeprav so v svojih sedmih letih bili tudi kvantitavno precej pridni)
P.S. Moja vladavina kot šampion v Beer Pongu se nadaljuje.
Post a Comment